Словенский перевод М. Плетершника
Источник: «Slovo o polku Igorjeve». Iz staroruskega poslovenil i razložil M. Pleteršnik. V Celovcu, 1866.
- 1. Ne bi se li nam spodobilo, bratje, da bi po starodavni šegi si začeli važne povesti pripovedovati o vojski Igorjevi, Igorja, sina Svetoslavovega?
- 2. Lotiti se pa moramo te pesmi po resničnih prigodkih tega časa, ne pa po domišljiji Bojanovi.
- 3. Zakaj če je izvrstni pevec Bojan komu hotel pesem zložiti, poletoval je z mislijo, kakor slavec po drevesu, kakor seri volk po zemlji, kakor temnosivi orel pod oblaki.
- 4. Spominjal se je navade prvih časov razpora: tedaj so spuščali 10 sokolov na trop labudov, in čigar sokol jih je doletel, ta je prej pesem pel staremu Jaroslavu, hrabremu Mstislavu, ki je ubil Eededija vpričo kasoških polkov, in krasnemu Romanu Svetoslaviču.
- 5. Bojan pa, bratje, ni puščal 10 sokolov na trop labudov, ampak svoje izurjene prste je polagal na žive strune in peli so knezom slavo.
- 6. Začnimo tedaj, bratje, to povest, od starega Vladimirja do zdanjega Igorja, ki je s svojo krepostjo povzdignil um in ga poostril s hrabrostjo svojega srca,
- 7. ter je navzemši se bojnega duha, peljal svoje hrabre trume proti zemlji plavski za zemljo rusko.
- 8. Tedaj je pogledal Igor na svetlo solnce in je videl, kako je vso njegovo vojsko o svojem mrknjenji s temo prekrilo.
- 9. In reče Igor svoji družini:
- 10. Bratje in družina, bolje je, da nas pobijejo, kakor da bi nas vjeli.
- 11. Sedimo torej, bratje, na svoje brze konje, da si pogledamo sinji Don.»
- 12. Strast je knezu pamet izpodrinila, in hrepenenje, pokusiti veliki Don, vstopilo se mu je pred znamenje.
- 13. „Kopje, reče, hočem prelomiti konec polja plavskega z rami, sinovi ruski, glavo hočem izgubiti, če se Dona ne napijem iz čelade.»
- 14. O Bojan, slavec starega časa! da bi ti te polkove slavil, skakaje kakor slavec po drevesu domišljije, letaje z umom pod oblake, zedinjaje oba dela slave tega časa, sledovaje Trojana črez polja na gore.
- 15. Pesem bi se morala peti Igorju, Olgovemu vnuku:
- 16. „Burja je sokole zanesla črez široka polja, trume kavk beže k Donu velikemu.»
- 17. Ali bi se ne imelo tako peti, pesnik Bojan, vnuk Velesov?
- 18. Konji rezgečejo za Sulo; doni slava v Kijevu; trobente pojo v Novogradu, stoje zastave v Putivlju. Igor čaka milega svojega brata Vsevlada.
- 19. In reče mu silni tur Vsevlad:
- 20. „Edini brat, edina luč, svitli ti Igor, oba sva sina Svetoslavova.
- 21. Sedlaj svoje brze konje,
- 22. moji so gotovi; bili so prej pri Kurskem osedlani.
- 23. In mojiKurjani so ti skušeni borci: bili so pod trobentami poviti, pod čeladami zibani, s koncem kopja izkrmljeni; oni vedo za pote,
- 24. jarki so jim znani; njihovi loki so napeti, tulice odkrite, sablje nabrušene;
- 25. sami pa skačejo, kakor sivi volkovi po polji, iskaje sebi časti, knezu pa slave.»
- 26. Na to stopi knez Igor v zlati stremen, in zdirja po čistem polji,
- 27. Solnce mu je pot v temo zagrinjalo;
- 28. noč in stokanje je zbudilo ptice njemu v grozo, in po stezah .se je culo tuljenje divjih zveri.
- 29. Div, kliče zvrh drevesa in veleva poslušati zemlji neznani, Volgi in Pomorju in Posulju in Surožju in Korsunju in tebi, tmutorokanski malik.
- 30. Plavci pa po neugodnih potih hite k velikemu Donu; škripljejo vozovi o polnoči kakor labudi razpuščeni. Igor k Donu vojsko pelje;
- 31. pa že preže ptice na njegovo nesrečo; ravno tako volkovi grozo razširjajo po jarkih, orel kleketaje zveri na kosti zove, lisice lajajo na porudečene ščite. –
- 32. O ruska zemlja, že si v nevarnosti!
- 33. Dolgo se že mrači;
- 34. zarja je zagrnila dneva svit in megla je polja pokrila;
- 35. pevanje slavčevo je zaspalo in kavčji krohot se je zbudil.
- 36. Ruski sinovi pa so velika polja z rudečimi ščiti pregradili, iskaje sebi časti knezu pa slave.
- 37. V petek rano so poteptali poganske trume Plavcev in se razsuli kakor strele po polji in zaplenili krasna dekleta plavska, in ž njimi zlato in dragoceno svilnato in žametovo robo;
- 38. z zavoji pa in plašči in kožuhi in z vsakojakimi opravami plavskimi so začeli moste delati po blatnih in greznili krajih.
- 39. Eudeče bandero, belo zastavo z rudečim trakom in sreberno sulico ima hrabri sin Svetoslavov. –
- 40. Na polji dremlje hrabro gnjezdo Olgovo, – daleč je poletelo.
- 41. Pa ni bilo rojeno za sramoto, ne sokolu ne jastrebu ne tebi, črni gavran, poganski PlavČin! –
- 42. Gzak pa hiti kakor sivi volk, in Končak mu pot dela k Donu velikemu.
- 43. Drugi dan zelo rano krvava zarja dneva svit napoveduje;
- 44. črne megle od morja se vlečejo ter prekriti hočejo štiri solnea; v njih pa sivi bliski švigajo.
- 45. To bo hudo grmenje in strel bo deževalo od Dona velikega.
- 46. Tu se bodo lomila kopja, tu se bodo sablje trle ob čeladah plavskih za reko Kajalo blizo Dona velikega.
- 47. O ruska zemlja! že ti nevarnost proti.
- 48. Glej! vetrovi, Stribogovi vnuki, strele vejejo z morja na hrabre trume Igorjeve.
- 49. Zemlja bobni, reke kalno teko, prah polja pokriva;
- 50. zastave frfotajo, Plavci gredo od Dona in od morja
- 51. in od vseh krajev. Obstopili so ruske trume.
- 52. Vragovi sinovi so napolnili polja s svojim krikom, hrabri ruski sinovi pa so je pregradili z rudečimi ščiti. –
- 53. Silni tur Vsevlad, stojiš v sprednji vojski, brizgaš s puščicami na vojsko, grmiš z jeklenimi meči ob čeladah. –
- 54. Kamor je tur poskakoval, in svetil s svojo zlato čelado, tam leži poganskih glav plavskih.
- 55. S kaljenimi sabljami so razklane čelade oberske, od tvoje roke silni tur Vsevlad! –
- 56. Kaka je to cesta ran, bratje, ki jo on hodi, pozabivši na čast, življenje, grad Crnigov, zlati prestol očetov in na besede in običaje svoje mile žene, krasne Glebovne.
- 57. Bili so časi Trojauovi, minula so leta Jaroslavova; bile so vojske Olgove, Olga Svetoslaviča!
- 58. Ta Oleg, namreč je z mečem razprtije delal in puščice, sejal po zemlji. –
- 59. Stopa v zlati stremen v gradu tmutorokanskem.
- 60. Zvon je posluhnil davni veliki Jaroslav,
- 61. sin Vscvladov; Vladimir pa si je vsako jutro ušesa zatikal v Crnigovu;
- 62. Borisa pa, sina Večeslavovega je slavohlepje spravilo pred sodbo in mu postlalo na zelenotkanem mrtvaškem prtu, zavoljo krivice Olgove, hrabrega in mladega kneza.
- 63. Od iste Kajale je dal Svetopolk očeta svojega v sredi med ogerskimi jezdeci spraviti k sv. Zofiji v Kijev.
- 64. Tedaj, za Olga Gorislaviča, sejale so se in vzrašČale so razprtije; zginjalo je življenjeDaždbogovega2 vnuka in v kneževskih razprtijah krajšal se je ljudem čas življenja.
- 65. Tedaj so po ruski zemlji le redko kdaj vriskali oratarji; pa pogosto so gavrani krohotali razdeljevaje si mrliče, in kavke so svoj pogovor imele, kedar so htele odleteti na pojedino.
- 66. Tako se je godilo ob času teh bojev in vojsk – ali o taki vojski se še ni slišalo.
Od jutra do večera, od večera do svita letajo kaljene strele, grme sablje ob čeljadah, treskajo jeklena kopja po neznanem polji v sredi zemlje plavske. - 67. Črna zemlja je bila pod kopiti s kostmi posejana in s krvjo polita; kosti pa so žalost pognale po ruski zemlji. –
- 68. Kaj mi šumi, kaj mi zvoni
- 69. tako rano še pred zoro? – Igor svoje trume vrača; zakaj žal mu je svojega milega brata Vsevlada.
- 70. Bili so se en dan, bili so se drugi dan; tretjega dne opoldne pa so padla bandera Igorjeva.
- 71. Tu sta se ločila brata na bregu bistre Kajale,
- 72. tu je krvavega vina zmanjkalo,
- 73. tu so dokončali gostijo hrabri sinovi ruski; svate so bili ponapojili, pa tudi sami polegli za zemljo rusko.
- 74. Nagnjena je trava žalosti, in drevje se je otožuosti k zemlji uklonilo;
- 75. zakaj, bratje, že je nastala nevesela doba, že je puščoba vojske cvet prekrila. S
- 76. ramota je prišla nad silo Daždbogovega vnuka. Stopila je kakor devica na zemljo Trojanovo, zafrfotala z labudskimi perotami za sinjim morjem, za Donom frfotaje zbudila je razuzdane čase. Vojska proti poganom je ponehala;
- 77. zakaj rekel je brat bratu „to je moje in ono je moje’’ in začeli so knezi za male reči velik hrup delati in sami proti sebi vojsko kovati;
- 78. pogani pa so od vseh strani zmagovaje prihajali na rusko zemljo.
- 79. O, daleč je sicer zašel sokol, ptice goneč k morju;
- 80. ali Igorjeve hrabre vojske ni moč več zbuditi. –
- 81. Za njim zakričita Karna in Zija, poskočita po ruski zemlji,
- 82. požar razširjaje z ognjenim rogom. Zaplakale so ruske žene rekoč:
- 83. Že nam ni moč več svojih milih mož ne z mislijo si zmisliti, ne s spominom jih pomniti, ne z očmi jih gledati, še manj pa z njihovim zlatom in srebrom pobrenketati.
- 84. Zastokal je, bratje, tudi Kijev žalosti in Crnigov nadlog.
- 85. Strah se razliva po ruski zemlji, žalost obilno teče sred zemlje ruske,
- 86. in knezi sami med seboj razprtije delajo.
- 87. Pogani pa, ki so zmagovaje rusko zemljo napadali, pobirali so davek po veverici od hiše.
- 88. Ta dva hrabra sina Svetoslavova, Igor in Vsevlad, zbudila sta zopet krivico, ktero je bil ukrotil njun oče Svetoslav grozni, veliki knez kijevski;
- 89. grozno se je obnašal: prilomastivši s svojimi silnimi trumami in jeklenimi meči je stopil na zemljo plavsko, preteptal griče in jarke, skalil reke in jezera, posušil potoke in močvire in poganskega Kobjaka je iztrgal iz Lukomorja od železnih velikih trum plavskih kakor vihar, in padel je ta Kobjak v gradu kijevskem, v sobi Svetoslavovi.
- 90. Tu Nemci in Benečani, tu Grki in Moravci slavo pojo Svetoslavu in grajajo Igorja, ki je pogreznil jedro vojske na dno Kajale, reke plavske, in ruskega zlata v njo nasipal.
- 91. Zdaj je knez Igor raz zlato sedlo se vsedel na sedlo sužnosti.
- 92. Užalostili so se po mestih zidovi in veselje je pozginilo.
- 93. Svetoslav pa je imel žalostne sanje.
- 94. „V Kijevu, je pravil, ste me od večera skozi noč odevali, s črnim mrtvaškim prtom na tisovi postelji.
- 95. Zajemali so mi sinje vino, pomešano s strupom,
- 96. sipali 0 mi iz tulic, ki so prazne bile poganskih puščic, velike bisere v nedrije,
- 97. in me dražili, da že nimajo več glav rovaši v mojej zlatostrešnatej sobani;
- 98. da so od večera celo noč krokotali Besovi gavrani,
- 99. v Plesenskem pa ježe dolina mestne okolice v oblasti Kisana, in vendar ga nisem še pognal k sinjemu morju!»
- 100. In rekli so bojarji knezu:
- 101. „Ze se je otožnost tvojega uma polastila!
- 102. Glej! dva sokola sta zletela z očetovskega prestola, pridobit si tmutorokansko mesto, ali napit se Dona iz čelade. Že so sokoloma upešale perute po sabljah poganskih; nju pa so uklenili r železne okove.
- 103. Zakaj temno je bilo tretji dan, dve solnci ste mrknili, oba bagrena stebra sta ugasnila, in ž njima vred sta bila mlada meseca, Oleg in Svetoslav, v temo zavita.
- 104. Ob reki Kajali je tema svitlobo pokrila;
- 105. po ruski zemlji pa so se razprostrli Plavci, kakor pardovsko gnjezdo; v morje so pogreznili silno vojsko in drznost Hanovo jako pomnožili.
- 106. Že se je graja vzdignila nad hvalo,
- 107. že je robstvo tresnilo na svobodo
- 108. in Div se je vrgel na zemljo.
- 109. Glej! gotske krasne device so zapele na bregu sinjega morja; brenkajo z ruskim zlatom, prepevajo Busove čase, slavijo maščevanje Sarokanovo.
- 110. – Mi pa, tovarši, hrepenimo po veselji.»
- 111. Tedaj spregovori veliki Svetoslav zlate besede s solzami pomešane in reče:
- 112. „0 sinova moja, Igor in Vsevlad! zgodaj sta začela plavsko zemljo nadlegovati in sebi slave iskati; ali nista častno zmagala; brez časti sta prelila pagansko kri.
- 113. Hrabri vajini srci ste v trdem jeklu skovani in v razposajenosti kaljeni.
- 114. To sta storila moji srebrosivi glavi!
- 115. Oj! že ne vidim več brata svojega, silnega in bogatega Jaroslava z mnogimi vojskami vladati črnigovske junake, Mogute, Tatrane, Selbire, Topčake, Revuge in Olbere. Toti namreč brez ščitov s svojimi noži kriče vojske premagujejo, ponašaje se s slavo preddedov.
- 116. Vi pa ste rekli:„Ohrabrimo se sami, sami sezimo po prejšnji slavi, sami si zadnjo razdelimo.»
- 117. Bi li čudež bil, bratje, da bi se starec pomladil?
- 118. Dokler se sokol peri, visoko ptice goni, ne da oskrunjati svojega gnezda.
- 119. Ali to knežje zlo krati vzajemno pomoč;
- 120. na nič so se časi obrnili:
- 121. Glej! pri rimskem gradu ječe pod sabljami plavskimi in Vladimir pod ranami.
- 122. Žalost in otožnost obhaja sina Glebovega.
- 123. Veliki knez Vsevlad! ne misliš li prileteti iz daljine, ohranit očetovski zlati prestol?
- 124. Ti zamoreš Volgo z vesli razkropiti in Don s čeladami razliti.
- 125. Da si ti tu bil, bila bi sužnica po nogati in sužnik po rezani;
- 126. tebi je moč z živimi šereširi po suhem streljati z drznimi sinovi Glebovimi.
- 127. Ti silni Rurik in David! niso li vajine pozlačene čelade po krvi plavale?
- 128. Ne rujove li vajina hrabra družina, kakor turi, ranjeni s kaljenimi sabljanii, na polji neznanem.
- 129. Stopita, gospoda, v zlate stremene zavoljo sramote sedanjega časa, na zemljo rusko, za rane Igorjeve, pogumnega sina Svetoslarovega.
- 130. Gališki Osmomisl Jaroslav! visoko sediš na svojem zlatokovanem stolu, ki si branil ogerske gore svojimi železnimi polki, zastopil kralju ogerskemu pot, zaprl vrata do Dunaja; ki mečeš bremena čez oblake in sodbo ravnaš tje do Dunaja.
- 131. Groza tvoja se razširja po deželah; kijevska vrata odpiraš, streljaš z očetovskega zlatega prestola Saltane daleč za deželami.
- 132. Streljaj, gospod, po Končaku, paganskem pankertu, zavoljo ruske zemlje, zavoljo ran Igorjevih, pogumnega sina Svetoslavovega.
- 133. In ti silni Roman in Mstislav! hrabra misel nosi vajin um k delu;
- 134. visoko plavaš na delo v svoji drznosti, kakor se sokol v višinah širi, kedar hoče ptico v drznem letu prekositi.
- 135. Imata železne oklepe pod latinskimi čeladami. Pred njimi se je stresla zemlja in mnoge krajine Hanove. Litvani, Jatvegi, Deremelci in Plavci so pometali svoje sulice in svoje glave uklonili pod onimi jeklenimi meči.
- 136. Pa nad Igorjem, knez, je že solnčna svitloba oslabela; žalosti se drevje obleta.
- 137. Za Rsjo in za Sulo so gradove porazdelili; junaške vojske Igorjeve pa ni moč več od mrtvih zbuditi.
- 138. Don te kliče, knez, in zdve kneze na zmago.
- 139. Hrabri knezi Olgovi so dospeli na vojsko.
- 140. Ingvar in Vsevlad in vsi trije Mstislaviči! nesla bega gnezda sokoli! po nepremagljivi sreči pridobili ste si svoje dežele.
- 141. Zakaj so vam čelade vaše in lehovski ščiti?
- 142. Ubranite Plavcem polje s svojimi ostrini strelami, za zemljo rusko, za rane Igorjeve, pogumnega sina Svetoslavovega.
- 143. Že ne vali več Sula srebernih valov k gradu Percjaslavlju; pa tudi D vina blatno teče k onim strašnim Polocanoni meri krikom paganskim.
- 144. Edini Izeslav namreč, sin Vasilkov, zazvonil je s svojimi ostrimi meči ob čeladah litevskih, prekosil je slavo deda svojega Vseslava, on sam pa je bil pod rudečimi ščiti na krvavi travi premagan z litevskimi meči. In vzdignivši ga na postelj,
- 145. reko mu:
- 146. „Knez, tvoje tovarše so ptice s svojimi perotami prekrile in zveri so jim kri polizale.»
- 147. Ni bilo tu Bretislava, ne drugega Vsevlada, sam je izdihnil biserno dušo iz hrabrega telesa skoz zlati ovratnik.
- 148. Potihnili so glasovi, zginilo je veselje. Gorodenske trobente pojo.
- 149. Jaroslav in vsi vnuki Vseslavovi! ponižali bi naj svoja bandera in vtaknili oskvrnjene meče;
- 150. zakaj zašli ste z dedovske slave.
- 151. Vi ste začeli s svojimi razprtijami vabiti pagane nad rusko zemljo, nad življenje Vseslavovo.
- 152. Kakošno silo so morali pretrpeti od zemlje plavske!
V sedmem veku po Trojanu - 153. vrže Vseslav srečko za devico, ktera mu je bila mila.
- 154. On se je vprl s svojimi kljukami v konja in poskočil k gradu kijevskeinu in se doteknil s kopjem zlatega prestola kijevskega.
- 155. Odskaka potem kakor ljuta zver o polnoči iz Belega grada, zavije se v sivo meglo;
- 156. v jutro pa zabobm s zidolomi, odpre vrata novograjska, vniči slavo Jaroslavovo
- 157. in zbeži kakor volk od Dudutek k Nemigi. Ob Nemigi pa glave steljejo mesto snopov, mlatijo z jeklenimi cepci, življenje na gumno polagajo, dušo vejajo od telesa.
- 158. Nemige krvavi bregi bili so z nesrečo posejani, posejani s kostmi ruskih sinov.
- 159. Knez Vseslav je ljudem sodbe ravnal, knezom je gradove vrejeval, po noči pa je bežal, kakor volk; iz Kijeva je pribežal pred petelinovim petjem do Tmutorokana, prebežal je kakor volk velikega Hrsa.
- 160. Temu v Polotsku pri sveti Zofiji k svitnici pozvone in on zvonjenje še zopet v Kijevu zasliši.
- 161. Akoravno pa je bila modra duša v telesu, dušinem drugu, vendar mu je morala dostikrat nadloge trpeti.
- 162. Zato mu je modri Bojan že nekdaj zapel te pametne besede:
- 163. Ne zvitemu, ne ročnemu, in če bi ročen bil kakor ptica, ni mogoče uiti temu, kar mu je Bog odločil.
- 164. O jokati se mora ruska zemlja, kedar se spomni prvih časov in prvih knezov.
- 165. Starega Vladimirja ni bilo moč na kijevske gore prikleniti:
- 166. njegova bandera so postala zdaj Rurikova in pa Davidova; pa rogove nosečim repi orjejo;
- 167. kopja pojo ob Dunaju
- 168. Jaroslavnin glas se sliši; ne ve se za njo, kakor za kukavico ne, kedar rano kuka.
- 169. Poletim, pravi, kakor kukavica po Dunaji,
- 170. zmočila si bom svoj bobrov rokav v reki Kajali,
- 171. obrisala bom knezu krvave rane na njegovem čvrstem telesu.
- 172. Jaroslavna rano žaluje v Putivlji na obzidji, rekoč :
- 173. O veter, vetrič moj! zakaj, gospod, silno veješ?
- 174. zakaj nosiš hinovske puščice na svojih lahkih perotah nad vojsko mojega moža?
- 175. Ni ti li bilo dosti, gori pod oblaki veti in zibati ladije na sinjem morji?
- 176. Zakaj si, gospod, razpihal moje veselje po kovilji?
- 177. Jaroslavna rano žaluje na obzidji putivljskega grada, rekoč:
- 178. O Dnjepr slaviti! ti si predrl kamenite gore skoz zemljo plavsko,
- 179. ti si na sebi zibal Svetoslavovc ladije do vojske Kobjakove.
- 180. Priziblji mi, gospod, mojega moža k meni, da ne bom solz pošiljala k njemu na morje.
- 181. Jaroslavna rano žaluje v Putivlji na obzidji rekoč :
- 182. Svetlo in trikrat svetlo solnce! vsem si toplo in krasno!
- 183. zakaj si, gospod, svoje goreče žarke prostrl nad trume mojega moža? Zakaj si storil, da so na brezvodnem polji se jim žeje loki odpeli, in otožnosti se jim tuli zateknili?
- 184. Skipelo je kvišku morje o polnoči. Vleče se deževje, kakor megla. Knezu Igorju Bog pot kaže iz zemlje plavske v zemljo rusko k očetovemu prestolu.
- 185. Ugasnila je večerna zarja; Igor spi, Igor bedi, Igor v mislih polja meri od velikega Dona do malega Donca.
- 186. Konj je pripravljen o polnoči. Ovlur 5 zažvižga za reko, veleva knezu razumeti; ali kneza Igorja ni!
- 187. Krika je zabobnela zemlja; zašumela je trava plavski šotori so se stresli;
- 188. knez Igor pa skoči kakor podlasica v trstje in kakor beli pandirek na vodo;
- 189. vrže se na brzega konja in spet skoči ž njega kakor bosi volk,
- 190. in teče k logu Dončevemu, in leti kakor sokol pod meglami, kedar si gosi in Iabude za zajutrek, obed in južino ubija.
- 191. Ko je Igor kakor sokol letel, tekel je Ovlur kakor volk, otresaje s sebe mrzlo roso; razpodila sta namreč svoja brza konja. –
- 192. Doneč reče:
- 193. Knez Igor! ne malo se moreš zdaj ti ponašati, Končali pa se jeziti in ruska zemlja se veseliti.
- 194. Igor pa reče:
- 195. „0 Doneč, ne malo se moraš ponašati s tem, da si zibal kneza na svojih valovih, da si mu zeleno travo stlal na svojih srebernih bregovih, da si ga odeval s toplimi meglami v senci zelenega drevesa;
- 196. čuvaj si me kakor pandirek na vodi, kakor pribe na strugah, kakor črne race na višinah.
- 197. Tako ti ni tekla reka Stugna, kije imela izprva neobilen tok; papožrši tuje valove razprostrla je svojo strugo nad grmovje.
Mlademu knezu Rastislavu je zaprl Dnjepr temne bregove; - 198. joče se mati Rastislavova po mladem knezu Rastislavu.
- 199. Zalovaje se je nagnilo cvetje, in drevje se je žalosti k zemlji uklonilo;
- 200. pa srake niso krohotale. Za Igorjem jezdi Gzak s Končakom.
- 201. Tedaj vrane niso krohotale, kavke so omolknile, srake niso razbotalc,
- 202. samo plezale so po vejah. Deteli s svojim pikanjem pot k reki kažejo, slavci z veselimi pesmami dneva svit napovedujejo.
- 203. Pravi Gzak Končaku:
- 204. „Ce že sokol k gnjezdu leti, pa bova sokoliča5 razstreljala s svojimi pozlačenimi puščicami.»
- 205. Reče Končak Gzaku:
- 206. Če že sokol k gnjezdu leti, pa bova sokoliču krasno devico za ženo dala.
- 207. In pravi Gzak Končaku:
- 208. Ako mu krasno devico za ženo dava, ne bova imela ne sokoliča ne krasne device, in ptice naju bodo začele biti na plavskem polji.
- 209. Rekel je Bojan oziraje se na Svetoslavlja, pesnika starega časa Jaroslavovega in vladohlepnega Olga:
- 210. Težko je biti glavi brez plec, zlo je telesu brez glave, tako tudi ruski zemlji brez Igorja.
- 211. Solnce sveti na nebu; knez Igor je v ruski zemlji.
- 212. Device pojo ob Dunaj i; odmevajo glasovi čez morje do Kijeva.
- 213. Igor jaha po BoriČevcm k sveti bogorodici Pirogoški;
- 214. krajine se radujejo, mesta se vesele,
- 215. pesem prepevaje starim knezom in potem mladim. Peti tudi mi moramo:
- 216. Slava Igorju Svetoslaviču, silnemu turu Vsovladu, Vladimirju sinu Igorjcvcmu.
- 217. Zdravi knezi in njihova družina, ki se borijo za kristjane proti trumam poganskim.
- 218. Slava knezom in tovaršem. Amen.
Ссылка
Если вы используете корпус в научной работе, пожалуйста, сошлитесь на эту публикацию:
Орехов Б. В. Параллельный корпус переводов «Слова о полку Игореве»: итоги и перспективы // Национальный корпус русского языка: 2006—2008. Новые результаты и перспективы. — СПб.: Нестор-История, 2009. — С. 462—473.